Staršem otrok, ki so lezbijke, geji, biseksualne, transspolne osebe

Ko Jureta mama dobronamerno vpraša, ali je zaljubljen v kakšno punco v razredu, hkrati predvideva, da se Jure zaljublja v punce. Ta predvidevanja so lahko napačna. V tem primer imajo lahko, četudi to ni bil namen, negativne posledice za otrokov nadaljnji razvoj. Da bi naslovili svoja predvidevanja o otrokovi spolni usmerjenosti ali spolni identitete, v nadaljevanju podajamo nekaj osnovnih informacij o razkritju in sprejemanju svojega otroka ne glede na spolno usmerjenost ali spolno identiteto.

Kaj je razkritje?

Razkritje je proces sprejemanja lastne spolne usmerjenosti in podajanje te informacije ljudem okoli nas. Razkritje je lahko neposredno, ko npr. nekdo reče “Sem lezbijka”, ali bolj posredno – se poljublja z osebo istega spola ali govori o vsakodnevnih prigodah iz življenja s partnerjem istega spola. Posredno se "razkrivajo" tudi heteroseksualne osebe, vendar tega zaradi samoumevnosti te spolne usmerjenosti običajno ne dojemamo kot razkritje. Hkrati pa heteroseksualne osebe pri "razkritju" ne izkušajo zavračanja, nerazumevanja, diskriminacije ali nasilja. Razkrivajo se tudi osebe, ki čutijo, da se spol, ki jim ga je zdravnik ali zdravnica pripisal ob rojstvu (običajno na podlagi izgleda genitalij), ne ujema s tem, kar same čutijo kot svoj spol. V grobem v takih primerih govorimo o transspolnih osebah. To je raznolika skupina ljudi z raznolikimi spolnimi identitetami. Njihovi najmanjši skupni imenovalci pa so običajno še vedno zavračanje, nerazumevanje, diskriminacija in nasilje.
Razkritje ni enkraten dogodek v življenju, ampak se odvija vse življenje. Ko se oseba razkrije staršem, prijateljicam in prijateljem, sorodnicam in sorodnikom, proces ni zaključen. Vedno znova namreč spoznavamo nove ljudi, ki se jim razkrijemo, naj bodo to novi sodelavci in nove sodelavke, sosede in sosedi, zdravnice in zdravniki ...

Kako poteka razkritje?

Za uspešno izgrajevanje otrokove lastne identitete je pomembno samospoštovanje in sprejemanje samega sebe. Če starši, sorodnice in sorodniki, šolsko osebje … se pravi pomembni drugi v otrokovem življenju, pozitivno govorijo o raznolikih spolnih usmerjenostih in spolnih identitetah, ustvarjajo ugodno okolje, v katerem lahko otroci brez strahu pred zvračanjem, nerazumevanjem ali celo nasiljem izrazijo svojo spolno usmerjenost ali spolno identiteto. Pomembno je vedeti tudi, da ima vsak gej, vsaka lezbijka, biseksualna ali transspolna oseba svojo zgodbo o razkritju. Način, kako se je nekdo razkril svojim staršem, mogoče pri nekom drugem ne pride v poštev. Tudi leta, pri katerih se otrok razkrije staršem, so različna. Če se vam otrok razkrije pri 25-ih letih, to še ne pomeni, da je bil vaš otrok prvih 25 let življenja heteroseksualen in zdaj doživlja fazo, ki jo bo prešel. Spolna usmerjenost in tudi spolna identiteta sta sicer lahko fluidni, se pravi prehajata v različne oblike, vendar tudi v tem primeru ne gre za modno muho ali fazo. Univerzalnega, vnaprej predpisanega doživljanja lastne spolne usmerjenost in spolne identitete ni, kot tudi ne poti razkritja.

Otrok se mi je razkril. Kaj pa zdaj?

V pomoč je vedeti, da je razkritje znak otrokove želje po iskrenem odnosu s starši – odnosu, v katerem imajo starši lahko radi svojega otroka, kakršen je, in ne, kakršnega bi si želeli, da je. Prav tako se je treba zavedati, da se otrok od trenutka, ko je razkril svojo spolno usmerjenost ali spolno identiteto, ni spremenil. O njem pa imate še eno pomembno informacijo več. Starši se na razkritje svojega otroka odzovejo na različne načine. Najpogostejše reakcije so čustveno nabite in burne: npr. šok, jeza, zanikanje, občutek krivde, občutek izgube, presenečenje, zmeda … Težko vplivamo na to, kaj občutimo. Lahko pa vplivamo na to, kako svoja občutja izrazimo. Kljub temu, da vam bo v trenutku, ko se vam bo otrok razkril, skozi glavo šinilo ogromno čustev, misli in vprašanj, poskušajte ostati mirni. Nepričakovano bi bilo, da takoj zaplešete od veselja, vendar se poskusite zavedati, kako težko je vašemu otroku in koliko poguma je moral zbrati. Otroku lahko pojasnite, da v tistem trenutku še ne razumete popolnoma vsega, vendar se boste potrudili. Lahko mu tudi poveste, da potrebujete nekaj časa. Vendar je najbolj pomembno, da takrat otroku poveste, da ga imate še vedno radi.

S svojim odzivom sem otroka prizadel_a. Kako to popravim?

Če ste se ob otrokovem razkritju odzvali čustveno, prevzemite odgovornost za reakcijo in je ne prenašajte na otroka ali druge družinske članice in člane. Razložite mu, zakaj je do tega prišlo. Ne poskušajte ga spreminjati po lastnih željah, saj boste s takšnim ravnanjem hitro naleteli na odpor in težave v odnosu z otrokom. Vaš otrok je in bo drugačen od vas v številnih pogledih. Ne zanikajte situacije z mislijo, da je to, kar doživlja vaš otrok, samo faza. Pritiski iz okolja otrokove spolne usmerjenosti ali spolne identitete ne bodo spremenili. Ko se vam otrok razkrije, je pomembno, da mu pokažete, da ste sprejeli njegovo sporočilo. Odsotnost vaših čustev ali njihova potlačitve po otrokovem razkritju dajejo otrokom zelo nejasna sporočila. Prav tako je dobro, da se izogibate naslednji frazi: »Meni je vseeno, kaj ti počneš, samo da tega ne počneš pred mano.« S tem hkrati pokažete nezanimanje, neodobravanje in odpor. Kljub temu, da so dnevi ali tedni po razkritju lahko zelo naporni, se ne pretvarjajte, kot da se to ni zgodilo. Če se otrok želi z vami pogovarjati in vam pojasniti stvari, ga ne ignorirajte. Otrok vam lahko pove marsikaj, kar vas utegne zanimati. Hkrati pa boste otroka lažje razumeli, če se boste vživeli v njegovo pogled na razkritje in doživljanje njegove spolne usmerjenosti ali spolne identitete.

Kdaj in kako naj povem drugim?

Če se vam je otrok razkril, vzemite to informacijo kot nekaj, kar je delil samo z vami in tega ne razglašajte naokrog, razen, če vam otrok to izrecno dovoli. Preden se zaupate prijatelju, prijateljici ali komurkoli drugemu, otroka vprašajte, ali se s tem strinja. Pri celotni situaciji nedvomno najbolj pomaga odkrit in miren pogovor z otrokom. Če tega niste sposobni takoj, pogovor raje odložite.

Potrebujem podporo

Univerzalnega recepta za način sprejemanja otrokove spolne usmerjenosti ni. Družine so si med seboj zelo različne in misel, da liberalne družine bolje sprejemajo razkritje, je pogosto napačna. Vsak izmed staršev ima svoj nabor izzivov. Po razkritju se starši lahko spoprijemajo z izgubo, ki je povezana z izgubo pričakovanj o načinu otrokovega življenja. Ali pa z nelagodjem, strahom pred razkrivanjem otrokove spolne usmerjenosti npr. sorodnicam in sorodnikom, prijateljicam in prijateljem. Odnosi v družini in med sorodstvom se lahko spremenijo, za kar pa ni odgovoren otrok, ki se je razkril, ampak odzivi, predsodki in stereotipi sorodnikov, ki jih morajo nasloviti.
Izzivov je lahko veliko, hkrati pa je vsak izziv priložnost za osebnostno rast in izboljšanje odnosa z otrokom. Pri tem je dobro, da se starši zavedajo pritiska, strahu in težav, s katerimi se njihov otrok spoprijema najverjetneje že več let, in hkrati velikega poguma, ki je potreben za razkritje najbližjim.
Potek sprejemanja otrokove spolne usmerjenosti ali spolne identitete ni vedno brez korakov nazaj. Pri nekaterih starših se celoten proces odvije v nekaj dneh, pri drugih v več letih.

Če med celotnim procesom pridete do točke, ko se vam zdi, da potrebujete pomoč in da vsega ne boste zmogli sami, tega ne zanikajte. Ustrezno podporo vam lahko nudijo številni – vaš otrok, partner/partnerka, prijateljice/prijatelji, znanci/ znanke in ustrezne organizacije.
Med slednjim je tudi Legebitra. Pišete nam lahko na svetovanje@legebitra.si ali nas pokličete na 01 430 51 44.

Besedilo temelji na vsebini brošure avtorice Blažke Plahutnik Baloh, magistrice psihologije, z naslovom Kako razumeti svojega otroka – brošura za starše lezbijk in gejev, ki jo je izdala Legebitra.

Eva Gračanin, Legebitra